Počitnice!

Po petih mesecih trdega dela sem končno dočakal moj prvi plačan dopust v življenju!
Seveda nisem dolgo ostal na enem mestu. Ker na žalost nimamo direktne linije s Ferskimi otoki (kljub temu, da so naši sosedje), sem se moral sprijazniti z obiskom Orkneyskih otokov (to je tam, kjer je bil lani 2 dni moj izgubljen telefon). 5 dni iskanja zanimivih kotičkov po različnih otokih, ogledi skrivnostnih ostankov neznane civilizacije izpred 5000 let in po dolgem času spet nekaj couchsurfanja.
Več pa v fotozgodbi spodaj.

Lepega vremena in odličnih razgledov mi ni manjkalo

Churchillove barikade, ki so jih med otoki v času 2. svetovne vojne zgradili italijanski vojni ujetniki, da bi preprečili prehod nemških podmornic med otoki.

V bližini se nahaja tudi slavna italijanska kapela, ki so jo italijanski zaporniki zgradili, poslikali in opremili kar sami.

Totem, postavljen v znak medkulturnega sodelovanja z indijanskim plemenom.

Obisk otoka Hoy, ki po strmih in nekoliko višjih hribih nekoliko spominja na škotsko gorovje. Neverjetna obala s do 300 metrskimi pečinami in slovitim stebrom Old Man of Hoy, ki v višino meri 130m in je zelo popularen med plezalci.

Kljub močnemu vetru veselje, ko sem po petih mesecih zopet višje od Šenčurja!

Sredi otoka se nahaja skrivnostna škratova skala (Dwarfie Stane). Nihče ne ve, kdo je v ta ogromen skalni blok izdolbel neke vrste prebivališče, vem pa da bi sam tam z veseljem prespal, če bi imel s seboj toplo spalno vrečo. Sicer pa naj bi po lokalni legendi tam glede na majhne dimenzije vhoda in postelje živel škrat, od koder skali tudi tako ime. 

Noč na Hoyu sem kot edini gost preživel v lokalnem hostlu (vrata mi je dala kar lokalna poštarka). Na sliki pa preživljanje večera ob gledanju angleških resničnostnih šovov in grizenjem kokic (v kuhinji sem našel koruzo, meni pa je primanjkovalo hrane, prva trgovina pa je bila oddaljena več kot 15 kilometrov... Tudi makarone sem dobil v avtomatu) 

Doooorski stebrni red, joooonski stebrni red, koriiiintski stebrni red... Kranjski gimnazijci starejših generacij bodo razumeli, sicer pa na sliki morski stebri na zahodni obali (Yesnaby) glavnega otoka.

Ta del otoka večinoma sestavlja rdeči peščenjak, ki od blizu izgleda nekako takole.

Skara Brae, najbolje ohranjena neolitska vas v Evropi. Vas naj bi nastala pred približno 5000 leti, o takratnih prebivalcih pa ne vemo skoraj ničesar. 

Tako zgleda povprečna vaška cerkev.

Otok je večinoma zelo zelen in položen, bolj primeren za kmetijstvo kot Shetlandski otoki. Sadje je vseeno zanič (obstaja celo Orkneysko sadno vino, ki je seveda zanič)

Nepričakovano sem naletel na Orkneysko pivovarno. Kot eden izmed zadnjih gostov sem si nekako prislužil zastonj kratek voden ogled pivovarne, degustacijo piva (med drugim tudi piva, ki ga še ni mogoče kupiti v trgovinah) po akcijski ceni samo zame, na koncu pa so me še odpeljali domov. Očitno sem jim bil všeč. Aja, pa navdušen sem bil, ko sem izvedel, da uporabljajo tudi (plemenit!) slovenski hmelj (glej desno sliko). Pivo pa je približno desetkrat boljše kot na Shetlandskih otokih.

Obisk majhnega otoka Rousay, kjer se nahaja ogromno grobnic iz neolitskih časov, spet o tistih časih in pomenu teh 5000 let starih grobnic vemo izredno malo.

Telefonsko govorilnico v vsako vas.

Ognjenko in Zvezdan.

Eden od mnogih "broch-ov". To so okrogle zgradbe, ki jih najdemo samo na Škotskem, v njih pa so živeli premožnejši sloji v času železne dobe (pred približno 2000-2500 leti).

Presenečenje, na Orkneyskih otokih izredno dobro uspevajo narcise.

Ring of Brodgar. Še ena od nepojasnjenih stvaritev tamkajšnje civilizacije izpred 5000 let (starejše kot egipčanske piramide in Stonehenge). Celotnega kroga s premerom dobrih 100 metrov niti nisem spravil v objektiv.

Standing Stones of Stenness, oziroma še nekaj stoječih kamnov iz istega obdobja. Teh kamnov je na tem območju še kar nekaj.

...in pa moj gostitelj Theo, rastafarijanski srednješolski učitelj filozofije/religije/etike iz Nigerije. Čari couchsurfinga.

Je tudi dober kuhar, tako da sem imel vsak večer čast jesti odlično afriško hrano (jed na sliki sem moral jesti celo brez pribora).

Sever brez severnega sija

Še en skupinski izlet, tokrat s pomočjo rent-a-car-ja. Destinacija - skrajna severna točka Shetlandskih otokov, oz. najsevernejša točka britanskega otočja, ki se nahaja na otoku Unst.

2 trajekta, skoraj 400 km vožnje (tukaj nimamo avtocest) ter večerja v Frankie's Fish & Chips (naj fish'n'chips restavracija 2014/2015 v Združenem kraljestvu) in preveč optimistično čakanje na severni sij (še tretjič neuspešno). Več besed pa ob fotografijah.

Zemljevid v vetru ne pomaga. Smo pa veseli.

Vmesni otok Yell. Tam je večinoma prazna ravnina.

Ustavimo se samo zato, da nahranimo ponije.

Veter v grivi.

Hitro naprej proti Unstu.

Zares hitro (dolge ravne in prazne ceste ter test naše "zverine").

...naša "zverina" pa sicer izgleda takole.

Igranje na čoln-ksilofon.

Ko ceste zmanjka, je treba peš. Polurna hoja po leseni poti nad močvirnasto monotono pokrajino.

Vredno hoje.

Ekipa. Hvala vetru za postrani fotografijo.

Niso samo v Londonu. In lahko so tudi kavarna.

Skrajna severna točka otoka s pogledoma na najsevernejši britanski svetilnik Muckle Flugga.

Na poti nazaj je vse skupaj še bolj močvirnasto in brez lesene potke.

Bobbyjeva avtobusna postaja. Zgodba: otrok po imenu Bobby se je pred leti na poti v šolo vsak dan do postaje pripeljal s kolesom. Nakar se je občinski svet odločil odstraniti postajo (češ, da je nepotrebna), kar pa malemu Bobbyju seveda ni bilo všeč. Zato jim je sedemletnik napisal pismo, da postajo uporablja kot zatočišče za svoje kolo, medtem ko je on v šoli. To se jih je dotaknilo dovolj močno, da so postajo opremili celo s kavčem in televizijo (in še marsičem). Zadnja leta pa domačini vsako leto postajo preuredijo glede na neko aktualno temo.  Lani so jo tako posvetili preminulemu Nelsonu Mandeli.

Notri je tudi vpisna knjiga :)

Obisk gradu Muness iz leta 1598.

Spomenik tragične nesreče, ko je leta 1881v nevihti življenje izgubilo 53 lokalnih ribičev (skoraj celotna moška populacija v bližnji vasi).

Haunted House (hiša strahov) na otoku Yell. To ime je dobilo zaradi nekih najdenih okostij pod hišo. Dovolj strašno, da je zgradba (nekoč mlin) nenaseljena že okoli 100 let. Sicer pa nič posebno strašnega... 

...dokler ob hiši ne naletiš na okostje ovna!