Epilog z zamudo

Klasično sem bil zopet prelen, da bi zaključil s pisanjem bloga, ampak ni važno, zopet pišem.
Ta blog tako ali tako ni preveč zaživel, predvsem, ker dnevnika nisem želel pisati, za kako tematsko pisanje pa mi je nekako zmanjkalo idej, da bi vas utrujal z branjem nekih prisiljenih esejev.

Pogled skozi okno mojega prebivališča na otokih (1. april 2015).

Nazaj k bistvu, svoj zadnji delovni dan na Shetlandskih otokih sem končal že nekaj mesecev nazaj, natančneje 26.4.2015 in s tem sklenil svoje 6 mesečno delo. Na koncu sem se nekoliko naveličan kapitalističnega izkoriščanja poceni delovne sile (vem, stavek zveni zelo komunistično, kljub temu se ne sekiram nad izkušnjo) že kar veselil spremembe ob zaključku dela ter počasnega odhoda proti domu. Proti koncu dela sem večinoma razmišljal samo še o tem, po kakšni poti naj se vrnem domov, pa pojdimo kar po vrsti:

1. 27.4.2015 me z Lerwicka čaka ponovna 13-urna vožnja s trajektom do Aberdeena, kjer moram nekako preživeti cel dan z vso prtljago. Prtljage se hitro znebim na avtobusni postaji in pri tem uspešno zapravim eno uro ob klepetanju z gospo, ki tam sprejema odloženo prtljago. Večino ostalega časa porabim za obisk vseh mestnih parkov, plaže, univerze, botaničnega vrta, skratka veliko hoje in sedenja po parkih, za nekaj ur je. Zabavnejši trenutek dneva se mi je zdel, ko sem se sprehajal skozi nakupovalni center in me na promocijah ustavi mlajša (mična) gospodična. Promovirala je neke pilinge in kreme za roke in te produkte tudi uporabiti na mojih rokah. Samo zato, ker se mi je zdelo dovolj neumno, časa pa preveč, sem se seveda strinjal. In ker se rad smejem neumnim stvarem, svojega nasmeha nisem moral dolgo zadržati, nakar me ona vpraša: "Si poročen? Imaš punco?" Nekoliko zmeden in verjetno rdeč v obraz odgovorim, da ne in zakaj je to pomembno. Preprosto zato, ker se ji je zdelo, da se jo s svojimi "nasmeški" osvajam. Nič, dan se je počasi spreminjal v večer, treba se je bilo posloviti in skočiti na avtobus. Proti Parizu.
2. 29.4.2015 zvečer se po naporni vožnji prek Londona, prvič znajdem v Parizu. Tam sem bil dogovorjen z nekim couchsurferjem (v bistvu sta mi bila bolj v pomoč strani Bewelcome in Trustroots), ki naj bi me gostil 2 noči. V pičli eni uri mi dejansko uspe najti njegovo stanovanje (glede na mojo izgubljenost v velemestih in probleme z angleščino pri Francozih). Pristanem v zelo mednarodnem stanovanju samih mladcev (uradni gostitelj Francoz, Estonka in Italijan), s katerimi večinoma samo večerjam (čez dan vsi delajo) in poslušam po več ur poslušam gostitelja, tudi glasbenega virtuoza, kako igra na vse možne inštrumente. Ves čas v Parizu je samo deževalo, a me to ne ustavi pri turističnem ogledovanju mesta. Tisti teden se je v mestu slučajno nahajal tudi novi kolega Vincent, s katerim sva pri istem couchsurferju živela na Orkneyskih otokih. Tako sva en dan preživela skupaj, da sva se izogibala dežju, sva obiskala center Pompidou ter v njegovem najljubšem študentskem baru, kamor sva vstopila kar s svojo bageto in porcijo kamamberja ter si naročila (pozabil sem katero, a dobro) belgijsko pivo. Čudovito ponovno srečanje. Naslednji (dodaten dan zaradi dežja) pa sem najbrž prehodil pol Pariza, od najbolj znanih turističnih atrakcij pa vse do načrtnega izgubljanja po naključnih ulicah (še vedno z dežnikom v rokah). 
3. 2.5.2015 Navsezgodaj zjutraj se nekje bolj na robu mesta postavim in dvignim palec, ker sem bil do doma odločen prištopati. Po izjemno dobrem začetku sem v kratkem času že v Nemčiji, kjer takoj čez mejo še hitreje (200km/h +) kar hitro pridem vse do Stuttgarta, nato pa z malce počasnejšim prevozom (slovenski priklopnik) do večera pridem skoraj do Münchna. Tam prenočim na prostem na počivališču, v slabo voljo me spravi ponovno deževje sredi noči. To se nadaljuje še naslednji dam in štopanje mi gre kar naenkrat zelo slabo, po velikem obvozu na koncu prispem le do Salzburga in tisti trenutek si resno zaželim, da bi bil že doma in nekoliko nepričakovano, obupam, ja, tudi to znam. Prijazne mladenke me zvečer s počivališča popeljejo v center mesta do železniške postaje, od koder se z nočnim vlakom pripeljem do doma. Prihod v Kranj, 4.5.2015 ob 6:00.

Zaradi slabega vremena, v Parizu fotoaparata skoraj nisem uporabljal (dve fotografiji, obakrat Eifflov stolp, neverjetno izvirno).

Lep večer na počivališču pred Münchnom na sončen in topel spomladanski dan.

"Prenočišče" na počivališču, teh 80cm nadstreška me je sredi noči rešilo pred dežjem.

Še kratka obnova poletja do danes: Hribi in Gore.

Očitno sem čez zimo res pogrešal slovenske gore, saj sem jih obiskoval res celo poletje (zahvaljujoč tudi lepemu vremenu, ki ga letos ni manjkalo). Maja sem si najprej pri nogometu nekoliko zvil gleženj, zaradi česar sem moral na svoje pohode malce počakati, a po nekaj osvojenih vrhovih sem se dokončno odločim, da letos prehodim še Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana (fotozgodba), kar mi je v enaindvajsetih dneh tudi uspelo. Skratka, čez poletje sem večinoma užival in se veliko športal, na koncu sem gore počasi zamenjal s kolesom in se počasi začel pripravljati na naslednje dogodivščine, ki pa si bodo verjetno kmalu zaslužile nov blog...